Živalski vzorec

Naša ustanova hrani izbor 23.260 primerkov plazilcev in dvoživk v naši zbirki, ohranjeni v tekočinah. V preteklosti so se "mokre" zbirke uporabljale za ohranitev celih primerkov, ne da bi pri tem ogrozili njihovo fizično celovitost. V začetku 17. stoletja so znanstveniki uporabljali raztopine formaldehida in etanola za konzerviranje vzorcev, potopljenih v steklene kozarce. Preučevanje zbirk, ohranjenih v tekočini, je kritično v mnogih znanstvenih študijah. Z vzorci so na primer raziskovali nekatere bolezni, njihove učinke in načine širjenja. Presenetljivo je, da je znanstvenikom uspelo odkriti patogene na koži primerkov žab, zbranih že leta 1888!

Ključnega pomena je, da znanstveniki še naprej zbirajo in hranijo živali v muzejih. Iz tega razloga si Chicaška akademija znanosti/Naravni muzej Peggy Notebaert in druge znanstvene ustanove prizadevajo za uvedbo novih tehnik za bolj trajnostne prakse zbiranja. V Združenih državah zvezni in državni zakoni urejajo, kako, kdaj in za kakšen namen znanstveniki zbirajo vzorce. Sodobni zbiralci se pogosto odločijo za uporabo nesmrtonosnih tehnik za preučevanje vrst in se zanašajo na digitalne tehnologije, kot so skupne baze podatkov in CT skeniranje, ki prinašajo novo luč v zbirke, konzervirane s tekočino, in spodbujajo trajnost.

Tehnike ohranjanja tekočine
Vzorci ptic in sesalcev so običajno polnjeni in posušeni s postopkom, znanim kot prepariranje. S tem načinom priprave se ohrani le koža in lobanja ali morda celotno okostje. Lahko se ohranijo majhni vzorci tkiva, ne pa cele živali. Po drugi strani pa so primerki plazilcev in dvoživk običajno shranjeni v steklenih kozarcih, potopljenih v 70- do 95-odstotno raztopino etanola. Ta tehnika omogoča ohranitev celotnega primerka – kožo, okostje, mišično tkivo, organe, celo želodčno vsebino – in omogoča znanstvenikom, da jih preučujejo več desetletij po zbiranju.

Številne vrste vzorcev je mogoče ohraniti v raztopini etanola. Tako je ohranjena večina naše herpetološke zbirke (vzorci plazilcev in dvoživk), pa tudi večina pajkovcev (pajkov), rib, nekaj mehkužcev in celo nekaj sesalcev. Če obstajajo takšne prednosti ohranjanja osebka v celoti, zakaj niso vsi primerki ohranjeni na ta način? Za dolgoročno ohranitev vzorca je treba vanj najprej vbrizgati fiksirno kemikalijo, kot je formaldehid. To nastavi vzorec, da prepreči poslabšanje. Vendar je bilo ugotovljeno, da ta kemikalija moti natančno analizo DNK teh vzorcev. Skupnost naravoslovnih zbirk si prizadeva najti načine, ki bi omogočili zanesljivo ekstrakcijo DNK in druge možnosti za ohranitev.

Pravilno označevanje je prav tako bistvenega pomena za sledenje vzorca nazaj do njegovega izvora. Vsak vzorec je označen z oznako, odporno na etanol, ki vsebuje njegovo kataloško številko ter čas in kje je bil vzorec zbran. Včasih je tu zapisano celo ime znanstvenika, ki je primerek zbral.

Trajnostno zbiranje
Naše življenjsko okolje je občutljiv sistem medsebojnih povezav. Človeška dejavnost, vključno s preteklimi praksami zbiranja, lahko nevarno vpliva na naravo in njeno strukturo. V preteklosti so zgodnji naravoslovci zbirali brez razlikovanja in pogosto uničujoče. Čeprav je bilo njihovo delo temelj muzejskih zbirk, ki jih uporabljamo danes, sodobni znanstveniki podpirajo najboljše prakse za bolj trajnostno zbiranje. V Združenih državah zvezni in državni zakoni strogo urejajo zakonito zbiranje osebkov, vključno s plazilci in dvoživkami. Prakse trajnostnega zbiranja temeljijo na podrobnem poznavanju ekologije in stanja ohranjenosti vrste. Na ta način poskušajo znanstveniki zmanjšati negativne vplive na populacije divjih živali.

Novosti na področju ohranjanja
Znanstvene ustanove iščejo inovativne načine za digitalizacijo in izmenjavo podatkov o vzorcih, da bi podaljšale življenjsko dobo zbirk, shranjenih v tekočini, in naredile njihove pomembne podatke bolj dostopne. Muzeji izdelajo slike visoke ločljivosti vzorcev, ohranjenih v tekočini, s pomočjo stiskalnih škatel. Ta orodja omogočajo, da vzorec med fotografiranjem ostane potopljen v etanol, da se prepreči fizična poškodba. Znanstveniki delijo informacije o vzorcih prek spletnih podatkovnih zbirk, ki jih lahko uporabljajo raziskovalci po vsem svetu. Druge inovativne prakse vključujejo uporabo rentgenskih žarkov in CT skeniranja za ustvarjanje zelo podrobnih 3D modelov vzorcev, konzerviranih v tekočini.

Druge metode konzerviranja
Plazilce in dvoživke je mogoče ohraniti tudi drugače. Priprava in konzerviranje okostja primerka omogoča pregled kosti živali. Želvin oklep je del njenega okostja – pregled notranjosti oklepa pokaže, kako vretenca in rebra dejansko sestavljajo ogrodje oklepa živali.

Da bi z vzorcem prikazali, kako je žival izgledala v življenju, je treba ustvariti nameščen, naravni primerek. Plazilce, kot so kače, želve in aligatorji, je mogoče preparirati. Za ustvarjanje vkrcanega primerka mora taksidermist razumeti skeletni in mišični sistem določene vrste živali, biti sposoben rekonstruirati notranji okvir vprege in poznati vedenje vrste živali, s katero dela. da bi ustvarili primerek, podoben življenjskemu. Taksidermisti običajno razvijejo posebnost v eni skupini živali; več ko se naučijo o telesih in vedenju sesalcev, ptic ali plazilcev, bolj učinkoviti so pri ustvarjanju nameščenega primerka te skupine.